Dajmo rect se eno o teh nesrecnih PCR “testih”:
Pri uporabi PCR za diagnozo virusa pa imamo še dodatni problem, in sicer če bi že hoteli PCR tehnologijo uporabiti za diagnozo virusa, bi bilo potrebno najprej narediti pravo umerjanje.
Tega ne more v celoti nadomestiti umetno sintetiziran delček RNK, ki ga dodamo raztopini vzorca. Tak zunanji standard sicer nekaj pove o kvaliteti prepisa, vendar ne more sklepati na količino in kvaliteto začetega materiala, kar smo omenili že pri virusni obremenitvi.
Prav tako bi moral biti pravi standard umerjen proti pravemu virusnemu standardu, ki bi vseboval genom čistega virusa, izoliranega in preverjenega s Kochovimi postulati. Tako pa imamo namesto pravega virusnega standarda le računalniški model, ki ima izračunano le določeno stopnjo verjetnosti, da pripada določenemu virusu.
Očiščeni virus bi tako morali razdeliti na alikvote z različnimi koncentracijami in iz vsake vzeti določen volumen, s katerim bi okužili živalski model, s preostankom vsakega alikvota pa bi morali narediti real-time RT-PCR. Pri tem bi dobili direktno korelacijo, kakšna je minimalna količina virusa, ki še lahko okuži žival in ga primerjati s Ct pri dani koncentraciji alikvota virusa. Seveda že obstajajo kritike k takšnemu pristopu, saj nekateri sklepajo, da so koncentracije virusa, ki lahko okužijo človeka, da zboli, različne, saj se imunski sistemi ljudi med seboj razlikujejo. Po logiki torej, če nadaljujemo s takim pristopom, potem lahko zaključimo tudi, da število ciklov pri ločevanju ljudi na simptomatske in asimptomatske ne pomeni ničesar, ker vsak človek po svoje reagira na virus, če le-ta obstaja.
Ker do danes še nikomur ni uspelo izolirati virusa SARS-CoV-2, kar je problem tudi pri ostalih virusih, je govoriti o PCR testu kot relevantenm testu za diagnozo ‘virusa’ brezpredmetno. PCR s pomočjo specifičnih primerjev le pomnoži neko sekvenco, za katero je računalniški model izračunal, da verjetno pripada genomu tega novega ‘virusa’, ki so mu nadeli ime SARS-CoV-2.
Joint Committee for Traceability in Laboratory Medicine (JCTLM) je lani objavil posebno izdajo JCTLM glasila o COVID-19. V njem je veliko napisano o RNK materialu, ki naj bi podprl diagnostične PCR teste. Pomanjkljivost je v tem, da je omenjeni material umetno sintetizirana RNK sekvenca, ki nam lahko pomaga le pri umerjanju PCR testa samega (da potrdimo, če inštrument pravilno deluje in če se ni zgodila kakšna človeška napaka), drugih informacij pri tem ne dobimo.
(Samo v vednost, z novo tehnologijo pri kateri se na veliko uporabljajo racunalniski modeli se pa lahko vse skupaj priredi “like there is no tomorrow”.
Dajmo se zavedat, da nas prinasajo naokrog, mi se jim pa pustimo. Pa to ne od lani 
)
Jerneja Caserta preko facebooka
https://www.facebook.com/permalink.php?story_fbid=2049935401847074&id=100004919026651