Piše: dr. Andraž Teršek
Leta 2020 sem spisal besedilo za Novo Ustavo RS. Seveda je bilo tudo to prezrto, kot običajno ali skoraj vselej. Predlog sem kasneje redno dopolnjeval. Tudi objavil sem ga. Prvotnega v knjigi Etika politike – Esejistično komentar ustave, z novo ustavo (zal. UMCO, 2018, 450 strani). Na temelju osnutka “moje” Nove Ustave RS, ki ga postopoma dopolnjujem (četudi to nikogar od poklicnih kolegov in kolegic, medijev, funkcionarjev in sodišč) niti malo ne zanima, sem spisal še zelo dopolnjeno besedilo 3. člena ustave in združil veljavna 3. in 3.a člen v en sam člen – 3.
Treba se je zavedati, a premnogi se teka ne zavedajo, tudi nekateri vehementni in trmasti, svojeglavi in do poslušanja in slišanja nestrpni civilni aktivistki in aktivistke ne. Se jim ne da dopovedati ničesar, ne zmorejo ali nočejo slišati in razumeti. Člen 3.a v ustavi je dejansko EDINA varovalka pred grozoto, ki prihaja od WHO, prav posebej od WHO, ne pa samo od WHO. Ta grozota je seveda nastajanje nove pogodbe ali sporazume med to kriminalno organizacijo in državami članicami, ki ima za cilj odvzem, izničenje, prevzem vse suverenosti nacionalnih držav in ustvarjenje neprecedenčne diktature – ene organizacije, ene elite in celo enega samega človeka, več kot le kontroverznega in pobalinskega direktorja WHO, dr. Tedrosa, celo legitimno osumljenega in resno obtoženega za zločine zoper človečnost.
Ta člen, tak, kot sem ga zapisal, razumem skoraj tako, kot sem pred tem razumel in pojasnjeval sedanji in veljavni 3.a člen ustave. A sem pri tem tako rekoč osamljen med pravniki in pravnicami, profesorji in profesoricami prava, sodišči in ustavnim sodiščem. Vseeno pa v sedanjem 3.a členu še marsikaj manjka – mislima na močne in jasne, nedvoumno in kristalno jasne varovalke pred odpovedjo suverenosti države in dokončnim, trajnim, terminalnim zasužnjenjem naroda, ljudstva in nacije. Predvsem sem ga spisal in ga ponujam zavoljo toliko tistih ljudi, od odločevalcev do pravnikov, ki v njem ne vidijo takih varovalk, četudi jih jaz vidim. Zakaj? Tudi zato, ker prav vse niso prav tako in izrecno zapisane v ustavo. Pri nas pa je uveljavljena, zakoreninjena miselnost in nekultura, da se v ustavi vidi, bere in prepozna le tisto, kar je v njej zapisano izrecno, nedvoumno in jasno za raven 2. razreda osnovne šole. To sem torej storil kljub temu, da sedanji 3.a člen, v povezavi s celotno ustavo, za moj ustavnopravni okus in um, za moje ustavniško mišljenje, na novo zapisano že vsebuje – v najslabšem primeru pa bi moral vsebovati in vključevati. Do tega se , kot vselej ali vsaj praviloma, pride z “razlago” besedila ustave kot celote. Kot koncepta. A take razlage drugje in pri drugih ni in je ne bo. Tudi tokrat sem osamljen. Zato sem spisal novo besedilo člena – da bi poanto, bistvo, namen razumeli tudi najmanj bistri funkcionarji in odločevalci.
Tisti pa, aktivisti in aktivistke, ki se že dolgo in vehementno zavzemajo za ČRTANJE 3.a člena iz URS, žal niti malo in niti približno ne razumejo – skoraj ničesar, v tem oziru. Predvsem pa si ne dovolijo popeljati jih k razumevanju. Ti njim daješ pojasnila in znanje, pro bono, oni tebi vračajo primitivizem in žaljenje. Miselni beton.
Besedilo, ki sem ga spisal, je treba razumeti v neposredni povezavi s člankom, ki sem ga spisal o katastrofalnem in dolgoročno usodnem problemu WHO.
3. člen
Slovenija je država vseh svojih državljank in državljanov, ki temelji na trajni in neodtujljivi, zato suvereni pravici slovenskega naroda do samoodločbe.
V Sloveniji kot naciji ima oblast ljudstvo. Državljanke in državljani jo izvršujejo neposredno in z volitvami, po načelu delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno vejo oblasti. Načine izvrševanja neposredne demokracije podrobneje določa zakonodaja, ki pa stopnje demokratičnosti političnega procesa in možnosti sodelovanja ljudstva pri upravljanju javnih zadev ne sme ožiti, tudi ne zoževati ali odpravljati že pridobljenih pravic ljudstva v tem oziru ali nižati že vzpostavljenih standardov demokratičnosti in demokratične legitimnosti.
Slovenija lahko z mednarodno pogodbo, ki jo ratificira državni zbor z dvotretjinsko večino glasov vseh poslancev, prenese izvrševanje dela suverenih pravic na mednarodne organizacije, ki temeljijo in le, če dokazano in prepričljivo temeljijo na učinkovitem in kakovostnem spoštovanju svobode, dostojanstva človeka kot osebe, temeljnih človekovih pravic in svoboščin, demokracije in načel pravne države kot vladavine prava.
Država lahko vstopi v obrambno zvezo z državami, ki temeljijo na spoštovanju teh vrednot in ohranja svoje članstvo v njih le dokler prepričljivo temeljijo na spoštovanju vrednost iz prejšnjega odstavka.
Pred ratifikacijo mednarodne pogodbe iz prejšnjega odstavka lahko Državni zbor Republike Slovenije razpiše posvetovalni referendum (v tem primeru plebiscit). Mora pa ga razpisati, če to zahteva najmanj petdeset tisoč volivcev in volivk. Postopek za zbiranje podpisov mora biti dvakrat daljši od postopka za zbiranje podpisov podpore za običajna reerendumska glasovanja. Predlog je na referendumu sprejet, če zanj glasuje večina volivcev, ki so veljavno glasovali, pod pogojem, da se glasovanja udeleži več kot polovica volilnih upravičencev. Veljavne so glasovnice, na katerih volivke in volivci obkrožijo eno od treh možnosti in iz glasovnice jasno izhaja volja volivca ali volivke: za, proti, neopredeljen. Državni zbor je vezan na izid referenduma.
Kadar se z mednarodno pogodbo prenese vsaj del suverenosti v izvrševanje na mednarodne organizacije, se sme razpisati plebiscitarni referendum o zakonu o ratifikaciji mednarodne pogodbe ali sporazuma, če tako na predlog vsaj 30 poslank in poslancev odloči državni zbor, ki odloča z večino glasov navzočih poslancev, ali če to zahteva vsaj petdeset tisoč volivk in volivcev. Plebiscitarna odločitev, za katero je glasovala večina volivk in volivcev, pod pogojem vsaj polovične glasovalne udeležbe vseh volilnih upravičencev in upravičenk, je pravno zavezujoča in ima status ustavne norme. Če je bil referendum izveden o zakonu o ratifikaciji take mednarodne pogodbe naknadno referenduma o istem vprašanju ni dopustno razpisati v časovnem roku petih let od dneva izvedbe glasovanja.
Pravni akti in odločitve, sprejeti v okviru mednarodnih organizacij, na katere Slovenija prenese izvrševanje dela suverenih pravic, se v Sloveniji uporabljajo v skladu s pravno ureditvijo teh organizacij, a ne v nasprotju s to ustavo. Ustavno sodišče je pristojno tako za presojo ustavnosti mednarodne pogodbe ali sporazuma kot tudi za presojo skladnosti pravne ureditve, ki jo pogodba ali sporazum uvaja, s slovenskim ustavnim redom in njegovimi temeljnimi vrednotami in načeli.
V postopkih sprejemanja pravnih aktov in odločitev v mednarodnih organizacijah, na katere Slovenija prenese izvrševanje dela suverenih pravic, vlada sproti obvešča Državni zbor Republike Slovenije o predlogih takih aktov in odločitev ter o svoji dejavnosti. Vlada je o tem dolžna tudi sproti in objektivno obveščati javnost. Državni zbor lahko o tem sprejema stališča in če je stališče podprto z glasovi najmanj polovice poslank in poslancev mora vlada stališča upoštevati pri svojem delovanju. Razmerja med državnim zborom in vlado iz tega odstavka podrobneje ureja zakon, ki se sprejme z dvotretjinsko večino glasov navzočih poslank in poslancev. Do sprejema takega zakona se te določbe ustave uporabljajo neposredno.
Predlog nove ustave: